ALI POZNAMO SVOJE ZVEZDE?

Home / Uncategorized / ALI POZNAMO SVOJE ZVEZDE?

(Objavljeno 11. maja 1996 v Sobotni prilogi časnika Delo.)
Živimo v razsvetljeni dobi. Pred časom nas je časopisje seznanilo s presenetljivim znanstvenim odkritjem, da je na osnovi nekaterih genetskih struktur v človeku mogoče napovedati nagnjenost k agresivnemu vedenju. Lepa reč, saj to je ravno tisto, kar astrologi trdijo že od nekdaj, le da ne uporabljajo besede “geni”, ampak “planeti”! V tem pa je – preprosto rečeno – tudi vsa razlika.

Astrologija, zibelka vseh znanosti, danes v uradnih krogih velja za psevdoznanost ali po domače – blef. V času, ko nas astronomi zasipavajo z vedno novimi (fantastičnimi) odkritji in v širši javnosti prebujajo zanimanje za vse nebesno, naj bi se nesrečni astrologi šele morali sprijazniti z dejstvom, da Zemlja kroži okrog Sonca in ne obratno (ker pač uporabljajo geocentrični sistem), da so ozvezdja razporejena drugače kot trdijo v svojih “horoskopih” (ker za osnovo svojih meritev uporabljajo zodiakalna znamenja in ne ozvezdij – česar pa njeni nasprotniki seveda ne vedo, saj se zaradi apriornega zavračanja nekdanje “kraljevske znanosti” o njenih temeljnih izhodiščih niti ne pozanimajo), ter da človeški značaj oblikujejo dedne zasnove in vplivi okolja, ne pa planeti in zvezde (česar ravno tako ne trdi noben astrolog, ki je pri zdravi pameti). Če uporabimo besede nekega gospoda, ki je pred kratkim v eni slovenskih tedenskih prilog vehementno popljuval astrologijo, naj bi se njeni zagovorniki skratka “še vedno obnašali, kot da bi bili sodobniki človeka, ki je slikal stene jame v Altamiri”. Simpatična prispodoba, ni kaj.

Predsodki in zgodovinska dejstva
Celo v akademskih krogih danes vlada prepričanje, da je bila astrologija vedno pribežališče ubogih na duhu, ki so iskali vzroke za dogajanja na Zemlji v vsemogočnih “božanstvih” – ostanku praznoverja iz neke (nedefinirane) preteklosti. Da so astrologi nekoč svetovali celo vladarjem, je izobražencem sicer znano, a tudi to dejstvo povečini pripisujejo vraževernemu okolju oziroma šibkosti možganske kapacitete tedanjih homo sapiensov. Odtod tudi predsodek, da so bili astrologi krivi za zaviranje znanstvenega napredka. Seveda današnjim razumnikom njihovega nezaupanja ne gre zameriti, saj so nam vsem v šoli že zdavnaj vcepili v glavo, da nekoč niso vedeli, danes pa vemo. Ker niso vedeli, so verjeli v “bogove”, danes pa nam vanje ni treba več verjeti. (Tako bo vsaj do leta 2010, ko bodo osnovnošolcem spet ponudili možnost, da verjamejo vsaj v enega. Kaj hočemo, zgodovina se ponavlja.)

Pa si za začetek oglejmo nekaj zgodovinskih dejstev. Astronomi in hkrati dvorni astrologi Tycho Brahe, Johannes Kepler in Galileo Galilei (če naštejemo le najbolj znamenite iz obdobja začetkov sodobne znanosti) so bili ljudje, za katere gotovo ne moremo reči, da so imeli nizek inteligenčni kvocient. Nasprotno – bili so geniji. Izdelali so nove planetne teorije, ki so v temeljih pretresle dotedanjo razlago stvarnosti in potisnile znanost daleč naprej. Ali ni čudno, da so ti bistro misleči gospodje vsi po vrsti “verjeli” v astrologijo? Ali je možno, da so bili tako naivni, da je njihovo priznavanje astrologije temeljilo na nekakšni “veri”, ne na osebnem izkustvu? Tako kot njihovi davni predniki, ki so preučevali širni nebesni svod, da bi na osnovi planetnih in zvezdnih konfiguracij lahko sklepali na dobro in zlo, ki prihaja, je bila tudi v njihovi zavesti astronomija tesno povezana z astrologijo. Ko je na primer Tycho Brahe, znameniti danski astronom iz 16.stoletja, z lastnoročno izdelanim sekstantom, ki mu po preciznosti na svetu tedaj ni bilo para, dokazal, da se svetlo nebesno telo (v današnjem jeziku najbrž supernova), ki se je leta 1572 nenadoma pojavilo na nebu in v poldrugem letu počasi ugasnilo, ne giblje, ampak stoji na mestu, to zanj ni bilo zgolj astronomsko odkritje “stalnice”, ki je porušilo tedaj še veljavni ptolemejski mit o nespremenljivosti vesolja, ampak je v njem vzbudilo tudi astrološke asociacije. Na osnovi specifičnega zodiakalnega položaja nove stalnice je v kombinaciji z bližajočo se konjunkcijo Saturna in Jupitra namreč napovedal hud udarec katolicizmu, ki se je udejanil v skorajšnjem pohodu protestantizma. Med njegove službene dolžnosti astronoma na danskem dvoru je sodilo tudi pisanje astrološkega almanaha in izdelovanje horoskopov za kralja Frederika II. in njegove otroke.

Johannes Kepler, ki ga danes poznamo zgolj kot astronoma, je sprva zaslovel kot astrolog, ne kot astronom. V času svojega službovanja v avstrijskem Gradcu, kjer je na protestantski šoli poučeval matematiko in astronomijo, je namreč pisal astrološki almanah (to opravilo je spadalo celo med njegove dolžnosti “matematikusa”, saj v tistih časih med astronomijo in astrologijo še ni bilo jasne razmejitve) in že v njegovi prvi številki pravilno napovedal izredno mrzlo zimo ter vdor Turkov v Avstrijo. Tako si je pridobil sloves “preroka”.

Celo Isaac Newton, ki je s svojimi zakoni univerzalne gravitacije takratno revolucijo v astronomiji pripeljal do konca, je v eni svojih študij vzporejal astronomske vzorce (planetne aspekte in podobno) z zgodovinskimi dogajanji in tako ustvaril neke vrste astro-historično kronologijo.

A v njegovem času (konec 17. in začetek 18. stoletja) je Evropo že zagrinjal astrološki mrk. Zakaj? Kot že nakazano, spada med današnje splošno veljavne predsodke tudi ta, da so astrologijo jemali resno samo dotlej, dokler se z razvojem znanosti ni podrla obstoječa kozmologija, polna vraževernih idej. Ali so astrologijo izrinili iz obstoječe miselnosti in hkrati z univerz (v Salamanci so jo poučevali še tja do leta 1776) res samo zato, ker se je z novo kozmologijo, ki je postavila Sonce v središče sistema in prepoznala fizikalna dejstva planetnih orbit, podrl mit o božanstvih, ki premikajo planete in tako “kujejo usode”? To pač ne more biti vzrok, saj so bili ravno tisti astronomi, ki so ustvarili drugačen model vesolja kot so ga razglašali dotedanji razumniki, tudi sami astrologi! Slutili so, da bi se morala astrologija nekako prilagoditi novi astronomiji, a kako? Kaj lahko bi bilo zaključiti, da pač obstajata dva modela vesolja: eden znanstveni (astronomski) ter drugi simbolni (astrološki), a do tega ni prišlo. Prihodnje generacije znanstvenikov so astrologijo začele zavračati kot praznoverje, saj je svoje trditve še vedno utemeljevala z geocentričnim sistemom in “vplivi” planetov, pa čeprav je vedela, da so fizikalna dejstva drugačna: da se giblje Zemlja okrog Sonca in ne obratno, ter da planeti niso niti prebivališča bogov niti nekakšni oddajniki kozmičnih energij, ampak preprosto neživa materija, ki pa vendarle (na nek zelo nenavaden in fizikalno še dandanes nepojasnjen način) “deluje”! To pa je tudi razlog, da je preživela.

Razlog za nastanek omenjenega “astrološkega mrka” torej ne tiči v (znanstveno dokazanem) prepoznanju astrologije kot neadekvatne in nesmiselne (to se pač nikoli ni zgodilo), ampak bržkone v specifiki časa, ki je zahtevala specializacijo znanstvenih vej. Matematika se je ločila od fizike, alikimija od kemije, astrologija od astronomije. Kar se je dalo izmeriti z inštrumenti, je dobilo zeleno luč, kar je bilo odeto v kopreno mistike, je bilo zaustavljeno z rdečo. Razsvetljenstvo je bilo kot razumarska drža posledica naraščajoče potrebe po vedno večjem številu tehničnih znanj, ki so postopoma izključila celostni pogled na svet. Znanost nam je prinesla tehnični napredek, a žal odnesla modrost.

Astrologija kot kvalitativna geometrija
Celotna astrološka teorija temelji na predpostavki, da je življenje na Zemlji tesno povezano z gibanjem planetov oziroma z nenehno spreminjajočimi se razmerji med Zemljo in nebesnim svodom. (Astrologi upoštevamo zgolj planete našega osončja in le kakih sto od neskončnega števila zvezd – povsem zadosti za rezultate, ki jih iščemo.) Bistveno je, da pri tem ne gre zgolj za naravotvorno soodvisnost (dan, noč, vreme, letni časi ipd.), temveč za odvisnost, ki deluje na vseh ravneh našega izkustvenega sveta – od človeškega značaja pa do silnic, ki uravnavajo sosledje dogodkov tako na ravni posameznih kot tudi skupinskih “usod”. V osnovi astrološke teorije je tako trditev, da ima vsak trenutek časa kjerkoli na Zemlji (ali v vesolju, če hočete), svoj značaj, svoje specifične značilnosti, opredeljene s takratnim in tamkajšnjim kozmičnim stanjem. Drugače rečeno: vse, kar se na določenem kraju v določenem času zgodi, nosi v sebi značilnosti tega trenutka, hkrati pa se tudi nadaljuje v skladu s temi značilnostmi. Tako rojstvo človeka kot tudi rojstvo živali, organizacije, skupnosti, ideje, misli, vprašanja itd. Skratka vsega, kar je neke vrste “entiteta”.

Planeti astrologu ne pomenijo zgolj nežive materije, temveč področja osredotočenosti kozmičnih energij, ki se skozi prizmo prostora in časa (ta se z vidika astrologije ne širi samo premočrtno v prihodnost, ampak hkrati tudi v preteklost, približno tako kot krožno vzvalovi voda, če vržemo vanjo kamenček) udejanjajo v vsem, kar se na živi in neživi Zemlji zgodi. Vsak planet ima zelo široko polje delovanja, vsebine posameznih planetov pa se nadalje modificirajo z njihovimi prehodi skozi zodiakalna znamenja ter z njihovimi medsebojnimi aspekti (specifične kotne razdalje med planeti). A pustimo tehnikalije – z njimi bralca na tem mestu pač ne nameravamo dolgočasiti. Poudarili bi le, da astrologija že dolgo ne govori več o nekakšnih kozmičnih žarčenjih, temveč o “sinhronosti” – pojavu, ko določeno fizikalno stanje (planeta, kota, stalnice ipd.) sovpada s pripisanim mu konkretnim izkustvom. Teorijo “sinhronosti” je v svoji knjigi Sinhronicity – An Acausal Connecting Principle (Sinhronost – princip nevzročne povezanosti) podal C.G.Jung, eden od utemeljiteljev sodobne psihologije, ki se je ukvarjal tudi s statističnimi astrološkimi raziskavami.

Sodobni astrolog torej ne trdi, da nebo “vpliva”, temveč zgolj “nakazuje” oziroma “odraža”, približno tako kot koledar, ki nam pove, da bo tega in tega dne nedelja, vendar je sam po sebi seveda ne povzroči. Rojstna karta človeka tako kaže njegove podedovane značajske lastnosti, nagnjenja, sposobnosti in slabosti, hkrati pa način delovanja, ki mu bo začrtal njegovo “usodo”. (Nek britanski astrolog je to opisal z besedami: “Značaj je usoda.”)

“Kavzalna” astrološka razlaga naše pogojenosti pa je, da človek s svojim rojstvom vstopi v specifično energijsko polje, ki opredeljuje tako njegov značaj kot tudi vse njegovo nadaljnje življenje. To ni v nikakršnem navzkrižju s trditvijo, da se človek pač rodi v trenutku, ki pomensko najbolj ustreza njegovi dednostni strukturi. (Zanimivo je, da mu tega očitno ne preprečujejo “nenaravne” metode rojstva kot so pospešeni popadki, carski rezi in podobno. Kljub tovrstnim posegom v naravni potek dogodkov “usoda” poskrbi, da ključni dejavniki v njegovi rojstni nebesni karti – predvsem položaj Sonca, Lune, sredine neba, vzhodne točke ter dvižnega in vpadnega luninega sečišča – sovpadajo s položaji teh dejavnikov v rojstnih kartah njegovih prednikov. Govorimo seveda o povsem fizikalnem, astronomsko izmerljivem in dokazljivem sovpadanju – o konjunkcijah po nebesni dolžini, ki je koordinata ekliptičnega sistema za določanje položaja nebesnih teles. Že samo to je fenomen, ki dokazuje zelo nenavadno naravo naše stvarnosti.)

Planeti imajo natančno določene, predvidljive tirnice. Astrolog pri svojem delu ne gleda v nebo, ampak v tabele s podatki o vsakodnevnih položajih planetov, ki jim pravimo “efemeride”. Pri predvidevanju prihodnosti določene osebe si pomaga z grafičnimi izrisi planetnih gibanj, kakršna nastopijo po njenem rojstvu. O naravi dogodkov v določenem obdobju njenega življenja sklepa tako, da te položaje primerja s položaji v njeni rojstni karti. (Tehnično govorimo o tranzitih, progresijah, direkcijah, planetnih povratkih ipd.) Lahko bi torej rekli, da je astrologija neke vrste kvalitativna geometrija.

Da ne gre za mlatenje prazne slame, vam lahko dokaže samo primerno usposobljen in izkušen astrolog. Če mu boste namreč zaupali svoje rojstne podatke (datum, kraj in točen čas rojstva), vam ne bo samo razložil, s kakšnim “energijskim potencialom” hodite po svetu (kar zna biti – mimogrede – zelo poučno), ampak tudi, kakšne vsebine se bodo v določenem obdobju manifestirale v vašem življenju. (Seveda pa tovrstnih uslug ne pričakujte od uslužbencev na astro-vedeževalskih telefonskih linijah. Njihova naloga namreč ni kakovostno opravljanje astroloških storitev – saj zanje konec koncev po večini niso niti približno usposobljeni – ampak čim daljše zadrževanje stranke na telefonu. Ne pričakujte jih niti od številnih “astrologov”, ki oglašujejo svoje storitve po časopisih. A to je že drug problem. Če namreč nimamo astroloških šol, odkod naj jemljemo astrologe?!)

Astrologija, znanost in Saturn
Običajni predsodek o astrologiji je, da je ta skregana z znanostjo, a angleški novinar in astrolog Dennis Elwell v svoji knjigi Kozmično svetlikanje (Cosmic Loom, Unwin Hyman Ltd., 1987) navaja številne dokaze, da temu ni tako. Spoznanja astrologije se niso nikoli križala niti s spoznanji astronomije niti s spoznanji katerekoli druge znanosti. Še več: z razvojem sodobne znanosti dobivajo nekatere astrološke trditve, stare več tisoč let, celo znanstveno podlago. “Prvič v zgodovini misli so nam dani pravi konceptualni obrisi, da si zgradimo podobo o tem, kaj astrologija pravzaprav je. Dognanja psihologije, parapsihologije in predvsem sodobne teoretske fizike so se končno združila na način, ki nam omogoča dojeti njene osnove in njeno presenetljivo relevantnost,” pravi Ellwel.

Za kaj gre? Vzemimo enega najpreprostejših primerov – “simboliko” Saturna. Ta planet astrologija že od svojih najzgodnejših zapisov povezuje s svincem, kostmi, starostjo, boleznijo, hladom, težo in (kasnejši koncept) z gravitacijo. Le kaj imajo vsi ti pojmi skupnega? Če naj bi bili vsi izraz iste planetne energije, bi med njimi pač morala obstajati neka organska povezava. Naši predniki je seveda niso mogli dokazati, sodobna znanost pa je storila prav to in tako (nehote seveda) v svojih laboratorijih dokazala, da ima astrologija prav. Še ne tako dolgo nazaj bi se recimo zdela povsem nerazumna trditev, da je med kostmi in gravitacijo (dvema predstavnikoma Saturnove skupine) neka povezava. Vesoljska medicina pa je ugotovila, da se kosti v stanju breztežnosti mehčajo! Podobno so zdravniki ugotovili, da se bolnikom z osteoporozo (bolezen, ki je posledica demineralizacije kosti) stanje izboljša, če stojijo vsaj tri ure na dan – če torej maksimalno aktivirajo mišičevje, povezano s težnostjo. Med sodobna spoznanja znanosti spada tudi ta, da se svinec (“saturnovska” kovina) skladišči v kosteh. Še več: izkazalo se je, da je v kosteh starih ljudi (tudi starost je “saturnovski” pojem) svinca več kot v kosteh mladih ljudi. Lahko bi oporekali, češ z leti se svinca v organizmu pač nekaj nabere, a dejstvo je, da je v mehkih tkivih vsebnost svinca vse življenje približno enaka – narašča le v kosteh.

Saturn je bil od nekdaj povezan tudi s časom. (Saj je bil mitološki Saturn, grški Kronos, končno vladar časa, ki je žrl lastne otroke!) Pa skočimo daleč naprej v 20. stoletje – prišli smo do odkritja sodobne fizike, podprtega z relativnostno teorijo in z inštrumenti, namreč da gravitacija upočasnjuje čas! Kar trije “saturnovski” pojmi pod enim samim klobukom!

Znanstveniki so tudi dokazali, da je izotop svinca (Saturn) daleč najodpornejša snov, kar jih poznamo. Izračunali so, da bo Sonce ugasnilo mnogo prej, preden bo razpadla zaloga svinca 204 (ki ga je na naši Zemlji kar 4 milijone bilijonov ton – če nam te številke sploh kaj pomenijo, saj si jih je takorekoč nemogoče predstavljati). Svinec in čas, dva predstavnika Saturnove skupine, si torej podajata roke.

Medtem ko so astrologi nekoč pri naštevanju planetnih “afinitet” navajali zgolj kovine, minerale, zelišča, kraje, dele telesa, bolezni, poklice, značaje in podobne (bolj ali manj) snovne zadeve, pa so kasnejši astrologi v skladu s povečano sposobnostjo dojemanja abstraktnih principov začeli govoriti o (če ostanemo pri Saturnu) “strukturi, disciplini, organizaciji, urejenosti, koncentraciji, izolaciji, mejah, omejitvah, ovirah, žalosti, frustracijah” in podobno. S tem niso storili nič drugega kot razširili telesno okostje na pojme, ki so na neki ravni z njim povezani. Okostje daje strukturo našemu telesu, organizacija daje strukturo takšni ali drugačni dejavnosti.

Drugi zakon termodinamike pravi, da v preteklosti (Saturn) vedno najdemo večjo organiziranost, red, koncentracijo, obliko (Saturn). Preteklost in oblika sta torej tesno povezani – znanstveno dokazano.

Končno se najbrž strinjamo, da se takrat, kadar smo žalostni (Saturn) počutimo ne samo izolirane (Saturn) od drugih, ampak tudi močneje občutimo težnost (Saturn); ta nas nekako “vleče navzdol”, zato hodimo povešenih ramen, s pogledom, uprtim v tla. Sicer pa v takšnih obdobjih tudi dejansko pravimo, da smo “čisto na tleh”! Tako deluje Saturn, nekdanji “veliki malefik” na izkustveni ravni, kadar je v življenju določenega človeka aktiviran s tranziti, progresijami in drugimi oblikami planetnih prehodov. Seveda na podoben način delujejo vsi planeti, vsak v skladu s svojimi specifičnimi značilnostmi.

Pred dnevi sem na televiziji spremljala izobraževalno oddajo, v kateri je profesor študentom razlagal, kako znanost danes govori o štirih primarnih silah, ki oblikujejo naravo: močni, šibki, težnostni in električni. Močna (ali pozitivna) ter šibka (ali negativna) sila se privlačita, medtem ko imata težnostna in električna sila zelo podobni formuli in sta si zato na neki ravni sorodni. V astrologiji pozitivno silo simbolizira Sonce, negativno Luna, težnostno Saturn, električno Uran. (Uran je z elektriko povezan že od samega njenega odkritja, seveda pa ni naključje, da so tako planet kot njegovo sfero delovanja – torej elektriko – odkrili skoraj istočasno.) Ali ni zanimivo, da sinastrija (področje astrologije, ki preučuje medsebojne odnose) trdi, da se močno privlačijo ljudje, pri katerih je v osebnih horoskopih Sonce enega povezano z Luno drugega? Ter Saturn enega z Uranom drugega, kar velja celo za “usodno privlačnost”, ki na nevsakdanje načine povezuje ljudi različnih družbenih slojev in generacij? (Gre za aspektne povezave oziroma za specifične kotne oddaljenosti planetov.) Seveda je potrebno dodati, da nam delujočim astrologom upravičenost tovrstnih trditev potrjuje neskončno število praktičnih primerov, s katerimi se srečujemo pri vsakodnevnem delu! Pozitivni in negativni delci tvorijo jedro atoma, Sonce in Luna tvorita jedro človeške skupnosti. Gre torej za povezave, ki ne delujejo samo na fizikalni, temveč tudi na duševni ravni. Duh in materija si v astrologiji podajata roke, kot si jo tudi v najsodobnejši znanosti, ki ji, prepadeni nad svojimi neverjetnimi spoznanji, pogosto ne preostane drugega, kot da se ozre v nebo in pobožno zavzdihne: Omnia exeunt in mysterium.

Napovedovati?
Danes, ko to pišem, mi je med jutranjim prebiranjem Dela padel v oči velik naslov “V štirih prometnih nesrečah izgubilo življenje šest ljudi”. Zgodilo se je od petka do nedelje. “Spet kakšen kritičen Merkurjev aspekt”, pomislim in preverim planetno situacijo v efemeridah. Da: V soboto se je dovršil kvadrat (kritičen aspekt, ki predstavlja disharmoničen spoj planetnih energij) med Merkurjem in Plutonom. Merkur “simbolizira” (narekovaji zato, ker pač ne vemo, za kakšen način delovanja gre – nedvomno je le to, da ne gre zgolj za simboliko) komunikacijo, kamor spada tudi promet, Pluton pa uničenje, nasilje in tragedije. Povezavo seveda ni težko najti. Glede na to, da je aspekt deloval na vsej Zemlji, lahko sklepamo, da se tovrstne nesreče v tem času niso nagrmadile le na naših tleh, ampak tudi drugje. Dodatne informacije glede najbolj senzitivnih področij bi resda lahko poiskali v nebesnih kartah predhodnih lunacij, a pustimo to. Glavno je, da je tovrstna dogajanja moč napovedati! To je celo zelo preprosto – potrebujemo le nekaj astrološkega znanja in časopis, ki nas je za tovrstne napovedi (recimo raje “opozorila”) pripravljen plačati. Sama sem pri pisanju za “svoj” časopis omenjena kozmična dejstva spregledala, ker se pri pisanju mesečne rubrike pač nisem osredotočila na dneve, nevarne za promet. Poleg tega pa – kdo bi me jemal resno?! (V zagovor naj dodam, da pa sem v tej rubriki že večkrat uspešno napovedala prihodnja politična, vremenska in druga dogajanja.) Za vse, kar se na svetu pomembnega zgodi, ima nebo fantastično relevantno razlago. Seveda pa moramo vedeti, da predvidevanje svetovnih dogajanj (področje takoimenovane “mundane” astrologije) zahteva zelo veliko znanja, izkušenj, trdega dela in končno časa, ki ga nam astrologom nihče ne poplača. Raziskave, ki presegajo naše vsakodnevno plačano delo, opravljamo zgolj iz veselja in radovednosti.

Pa vzemimo, da bi se med poslanci našel kdo, ki bi predlagal, naj država nameni nekaj denarja za astrološke raziskave ali (celo) za delovno mesto “dvornega astrologa”, ki bi naše politike in javnost seznanjal s pomenom prihajajočih kozmičnih konstelacij. Bolj ali manj prizanesljivo hehetanje s strani kolegov in drugih razumnikov bi bilo skoraj vse, kar bi dosegel, če izvzamemo sramoto, ko bi ga na vsakem koraku spremljala do konca njegovih živih dni.

Trinajsto znamenje?
Glede na to, da astrologija v akademskih krogih tako ali tako velja za navadno oslarijo, je prav presenetljivo, koliko prahu je dvignilo nedavno “odkritje” angleške znanstvenice Jacqueline Mitton, članice britanskega Kraljevskega astronomskega društva, češ da na nebu ni samo dvanajst, ampak trinajst znamenj! Novica se je kot blisk razširila tudi v naše kraje. “Butasti astrologi, ki nimate pojma o nebesnih dejstvih, ali boste zdaj končno priznali, da blefirate?” se je glasilo sporočilo.

Alarm bi bil odveč, če bi gospa vedela, da krog nebesnih znamenj ni sestavljen in ozvezdij (kamor spada tudi njen “trinajsti” Kačenosec), ampak iz zodiakalnih znamenj, ki niso nič drugega kot časovno-prostorska razdelitev ekliptike (navidezna pot Sonca okrog Zemlje, ki jo Sonce opravi v letu dni) na dvanajst enakih delov. Astronomsko oziroma tropsko leto in z njim krog zodiakalnih znamenj se prične 20. ali 21. marca vsako leto, ko Sonce prekriža nebesni ekvator z juga proti severu. Tega dne sta dan in noč na vsej Zemlji enako dolga. Prične se znamenje Ovna in z njim pomlad. Ko Sonce približno 21. junija doseže maksimalno deklinacijo 23,5° severno od ekvatorja (tej točki pravimo poletni solsticij), je na severni polobli dan najdaljši, noč najkrajša; prične se znamenje Raka in z njim poletje. Ob jesenskem enakonočju (v zodiaku točka točno nasproti 0° Ovna) se prične znamenje Tehtnice (jesen), ob zimskem solsticiju, ko je noč najdaljša, dan najkrajši, pa znamenje Kozoroga (zima). Meje vmesnih znamenj so določene z razdelitvijo vsake četrtine na tri enake dele.

Za razliko od znamenj so ozvezdja skupine zvezd različnih velikosti in oblik. Vse zvezde na nebu astronomi danes uvrščajo v 88 ozvezdij. V ozadju ekliptike, ki določa dvanajst horoskopskih znamenj, je (izmed skupaj 88) dvanajst ozvezdij, ki jim pravimo tudi “zodiakalna” ozvezdja: to so ozvezdje Ovna, ozvezdje Bika, ozvezdje Dvojčkov, ozvezdje Raka… Znamenja, kot jih poznamo, so resda dobila ime po dvanajstih poglavitnih ozvezdjih, ki se nahajajo za ekliptiko, a spomnimo se, da naš, astrološki zodiak, določa ekliptika, ne ozvezdja! Ozvezdja se z znamenji prekrivajo samo zelo približno. V prvih pomladnih dnevih je v ozadju Sonca tako na primer ozvezdje Rib, čeprav “štejemo” v tem času znamenje Ovna! Poleg tega se položaj ozvezdij v odnosu do znamenj spreminja, saj ekvinokcijska točka zaradi nekakšnega “tresenja” Zemlje drsi počasi nazaj po nebesnem svodu (takoimenovana “precesija ekvinokcijev”). Ekvinokcij se vsako leto zamakne za 50 sekund nebesne dolžine, kar znese 1° v 72 letih. Znamenja so se približno pokrivala z ozvezdji kakih 300 let pr.n.š., vendar zaradi precejšnjih razlik v pojmovanju, kje se konča eno ozvezdje in kje prične drugo, ter zaradi različnih velikosti posameznih ozvezdij, res samo približno. Ekvinokcijska točka je bila nekako zadnjih 2000 let v ozvezdju Rib – odtod mistična Doba Rib, ki ji zdaj sledi Doba Vodnarja. (To ima nek astrološki pomen, vendar zelo splošen, saj “dobe” vplivajo na razvoj celotnega človeštva, ne na posameznike).

Astrologi seveda vemo, da med zodiakalna ozvezdja spada tudi Kačenosec (Sonce ga prehaja decembra). Pa ne samo to: poleg njega obstaja tudi zodiakalno ozvezdje Kit, ki delno sovpada z znamenjem Bika. Obe ozvezdji je v svojih spisih omenjal že slavni astronom/astrolog Ptolemej v 2.stoletju, vendar mu še na misel ni prišlo, da bi ju uvrstil med zodiakalna znamenja. Ta so pač določena s potjo Sonca, ki je središče našega sistema in ima kot tako svoje fizikalne zakonitosti.

Vse je torej jasno, samo to ne, ali je cenjena gospa astronomka resnično tako nerazgledana ali pa si je samo privoščila zlobno šalo?

Astrologija, vedeževanje: 090 – …
Vsi poznamo takšne oglase. Nas astrologe, ki smo zelo občutljivi na postavljanje astrologije ob bok vedeževanju in jasnovidnosti, navdajajo s silno neprijetnimi občutji. Pa ne da bi menili, da astrologija ni tesno povezana z vedeževanjem; to pač je, in “resni” astrologi, ki tega ne priznajo, se v bistvu samo sprenevedajo. Če astrologiji odrečemo moč vpogleda v prihodnost, je tako, kot bi ji iztrgali srce. Problem je v tem, da pod vedeževanjem pojmujemo “šloganje” iz kave, kart in podobno, medtem ko gre pri astrologiji za znanstveno postopanje. Če jasnovidka zgreši, ima pač slab dan, a če zgreši astrolog, je slab astrolog, ki za svoje delo ni primerno usposobljen. Takšnih pa na naših tleh žal kar mrgoli, saj nimamo ne zadosti strokovne literature ne možnosti za kakovostno astrološko izobraževanje. A kot rečeno – to je že drug problem. Dokler astrologije ne bomo spustili noter skozi glavna vrata, bo pač uhajala k nam skozi stranska. Namesto da se ji vneto upiramo in jo odganjamo od sebe, kot bi bila kužna, si jo vsaj dobro oglejmo. Splačalo se bo, saj bomo ugotovili, da je njena beraška palica skovana iz čistega zlata.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.