KOLUMNA 1

Home / Uncategorized / KOLUMNA 1

KOLUMNA 1 (izvirno objavljena v reviji Lady 13.02.2019)

 

(Pojasnilo: Tega dne je revija začela objavljati moje kolumne na mestu, kjer jih je dotelj objavljal Erazem Pintar)

 

Dragi moji,

sočustvujem z vami. Predstavljam si, da zdaj jočete, preklinjate, vzdihujete, mečete stvari po tleh in pošiljate v p.m. mene in uredništvo in cel svet – zadnje v primeru, da se vam je danes zgodilo še kaj groznega poleg tega, da ste izgubili Erazma. Kajti dečko je res super. Ne samo da je pismen in inteligenten, je simpatičen, šarmanten, predrzen, pravi osvajač stare šole. Vtis barabe (on seveda to ni, zato poudarjam besedo vtis) je ženskam strašno privlačen, moškim pa daje upanje, da je še upanje za moškost na tem svetu. Kajti, priznajmo, razlike med spoloma se nekako izgubljajo – ali pa jaz izgubljam pravi čut za resnico?

Ampak ali ni naša družba naravnana tako, da nas naravnost prisiljuje, da si postajamo vedno bolj podobni? Od žensk se pričakuje, da delajo kariere, od moških, da kuhajo, pospravljajo in dojenčkom menjajo plenice. Je možno, da se celo naši geni spreminjajo v tej smeri? Znanost bi takšno domnevo verjetno potrdila kot povsem smiselno. Vse, kar se z nami dogaja, naši geni spravljajo v spomin ter tako težijo k preobrazbi. Proces je seveda dolgotrajen, ampak spomnimo se, da smo bili ljudje nekoč opice. A glejte, kje smo danes! Smo povsem drugačni, čeprav globoko v sebi še vedno opice, kajti geni so uporni in v najglobljih plasteh bomo verjetno še zelo dolgo oziroma kar za večno ostali primitivna bitja. Gon po preživetju recimo, v tem si nismo povsem enaki zgolj z opicami, ampak celo z najnižje razvitimi živimi bitji.

Pred leti sem se preizkušala v stendapu. To je zvrst komedije, kjer prideš na oder in poskušaš spraviti občinstvo v smeh. Najprej sem hodila na predstave, potem sem se opogumila in rekla, a lahko poskusim tudi sama? Pridi, so rekli, imaš pet minut in pokaži, kaj znaš. In sem začela.

Fant in punca sta resen in zaljubljen par, živita skupaj, ona dela kariero, on si na tihem želi otroka. Potem ona enkrat le reče, ti, srček, dolgo že živiva skupaj, sama, jaz si tako želim, veš… Torej rada bi imela… Ja? Jo pogleda z upanjem. Ja, veš, res si želim, da bi dobila… Fant je presrečen. Z očmi visi na njenih ustnicah, ki tiho izdavijo: kužka!

Ja, tako je to. Jaz sem dobila aplavz, vprašanje pa je, če je ta fant kdaj dobil otroka. Pa vendarle, čas se obrača in prinese nam marsikaj. Spremembe so edina stalnica našega življenja. Zato pospravite robčke, poberite črepinje, obrišite si zadnjo solzo in se sprijaznite z dejstvom, da vam bom odslej na tem mestu pridigala jaz. Vsaj dokler se me ne boste soglasno naveličali.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.