Kaj nam pomeni Luna? Romantiko? Oddaljeni satelit Zemlje, ki z našim življenjem nima nobene zveze? Ali kaj tretjega?
Razmišljujočemu in osveščenemu človeku pomeni Luna vsekakor nekaj tretjega, saj se zavedamo, kako izjemen vpliv ima na življenje na Zemlji. Ste kdaj pomislili, kakšno bi bilo naše življenje brez Lune? Zaradi Luninega vpliva na gravitacijo bi se Zemlja obračala na svoji osi precej hitreje, dnevi bi bili mnogo krajši (med 5 in 8 ur), noči mnogo temnejše, plimovanja skoraj ne bi bilo. Bistveno pa je, da brez Lune življenje na Zemlji ne bi bilo tako, kakršno je! Ljudje ne bi obstajali – vsaj ne taki, kakršni smo. Pomislite samo, kako močno je s Soncem in Luno, ki odseva njegovo svetlobo, povezan biološki razvoj organizmov. Kako bi se razvijal naš vid brez Lune? Kako drugi organi? Ljudje se na splošno ne zavedajo, kako je celotno vesolje vplivalo na razvoj življenja na Zemlji, saj je ta razvoj trajal več bilijonov let. Ne zavedajo se niti tega, kako močno je bilo življenje pogojeno s svetlobo Sonca in Lune pred odkritjem umetne svetlobe, ki jo danes prejemamo po zaslugi relativno novodobnega odkritja – elektrike.
Danes vedno več ljudi že vsaj delno priznava vpliv Lune. Opažajo (sama jih zelo rada spodbujam k opazovanju), da so dnevi pred polno Luno malo bolj dinamični in stresni, dnevi okoli mlaja pa malo bolj tihi in »zaspani«. Toda to je samo majhen delček Luninega delovanja, predvsem pa je to odsev neke mnogo globlje in pomembnejše resnice.
Ljudje smo najviše razviti organizmi in zato najmočneje in najtesneje odražamo zakonitosti vesolja. Z Luninim ciklusom 28 dni (obdobje ene rotacije Lune okoli Zemlje) je najbolj natančno usklajen ravno rodni ciklus vrste homo sapiens, čeprav imajo tudi samice drugih sesalcev svoje cikluse usklajene z »lunacijami«. Si je ženska »izbrala«, da bo imela menstruacijo enkrat mesečno? In da bo plod v njeni maternici dozoreval skoraj natanko 10 luninih (ali 9 koledarskih) mesecev?
In če se spustimo na še bolj prvinski nivo – smo si sami izbrali, da smo pokonci podnevi in da spimo ponoči? Seveda ne. Za naš biološki ritem skrbita Sonce in Zemlja. Tukaj, vidite, se začne astrologija. Kajti ta preučuje nič več in nič manj kot povezanost človeka z naravnimi, kozmičnimi ritmi.
Seveda pa ne gre zgolj za biologijo. Da je naša duševnost tesno povezana z našo telesnostjo, danes že priznavajo psihologi in drugi učenjaki, ki raziskujejo človeka. Vemo, kako močno vpliva telo na duha in obratno. Priljubljena sodobna smer psihologije se ukvarja s »čustveno inteligenco«, ki dokazuje, da čustva vplivajo na razum. Oh, kaj ni še do pred kratkim veljalo, da so naši možgani »nedotakljivi«?!
Dejansko je v človeku vse povezano z vsem! Saj se tudi spola razlikujeta v mišljenju, čustvovanju in splošnem delovanju. Moški čutijo in razmišljajo drugače kot ženske. A zakaj sploh imamo dva spola? Ker imamo dan in noč, plus in minus! Brez te sile ne bi bilo reprodukcije in (kasnejše) razdelitve organizmov v dva spola. Dan in noč pa imamo zato, ker se Zemlja vrti okoli svoje osi. In spet je tu Luna, brez katere bi bilo vrtenje povsem drugačno in bi se zato tudi organizmi na Zemlji razvijali čisto drugače. Morda bi se življenje kljub temu razvilo, zagotovo pa ne takšno, kakršno se je.
S kozmologijo so pogojene tudi rase in celotna biosfera. Če Zemlja ne bi bila nagnjena pod določenim kotom (23,5 stopinj), ki ostaja stabilen tudi zaradi Lunine gravitacije, ne bi imeli sezon oziroma letnih časov. Vse življenje bi bilo skoncentrirano na ozkem pasu okoli ekvatorja, kjer bi bili pogoji za življenje znosni. Vsi ljudje bi bili temnopolti. Na višjih in nižjih širinah bi bila večna zima, nič ne bi raslo in preživetje bi bilo praktično nemogoče. Ljudje bi zelo težko preživeli celo v tropih, saj bi jih zaradi velike vlažnosti in z njimi povezanih patogenih organizmov, ki tam odlično uspevajo, pestile razne bolezni. Pšenice in marsikatere druge poljščine ne bi bilo in tudi marsikatera industrijska veja se nikoli ne bi razvila.
A če je v človeku vse povezano in je človek očitno povezan z vesoljem biološko, kaj ni logično, da je povezan tudi psihološko? V Luninem vodniku lahko berete (in sami opažate), da smo ljudje na določene dni (skladno z Luninim gibanjem) bolj mirni kot na druge dni, ko smo bolj živahni; da nas včasih bolj pritegne intelektualno delo, drugič druženje, tretjič kuhanje, četrtič šport. Vsa narava »valovi« z energijami, ki se pretakajo skozi vse nas. Gre za energije, ki so v bilijonih let življenje ustvarile in ga sproti oblikovale. Oblikovale ga niso zgolj biološko, ampak tudi psihološko. Zato je vpliv Lune povsem razumljiv, logičen, sprejemljiv in predvsem – resničen.
Temeljno astrološko pravilo je, da je v vesolju vse povezano z vsem. »Kot zgoraj, tako spodaj«. S »tistim zgoraj« so mišljena gibanja nebesnih teles. Ko je neko nebesno telo na določenem mestu v določenih kotnih razdaljah z drugimi, se ustvari določena vrsta energije, ki prežema ta trenutek. Kakovost trenutkov se spreminja tudi na različnih lokacijah na Zemlji, saj so nebesna telesa vidna na različnih koncih z različnih lokacij na Zemlji. (Ta trenutek recimo Sonce nekje vzhaja, drugje kulminira, nekje zahaja in tako naprej, enako Luna in planeti.) Astrologija ni nič drugega kot raziskovanje tega, kakšne so te kakovosti in kako se odražajo na vseh ravneh našega bivanja.
Vse z vsem pa ni povezano le lokacijsko, ampak tudi časovno. Zemlja se nenehno vrti in planeti na svojih tirnicah nikoli ne obstanejo. Tako kot Sonce navidezno obide nebesni svod v teku enega leta (ki ga s svoji gibanjem tudi določa), ga Luna obide v vsak mesec, svoje točno določene in predvidljive cikluse pa imajo seveda tudi planeti. Predvidljivo gibanje Sonca je človeku omogočilo, da je ustvaril koledar. Vemo, kje bo Sonce vsak naslednji dan čez tri, štiri ali pet mesecev – ali čez sto, dvesto ali tristo let. Vemo, kdaj bodo določene rastline vzkalile, kdaj zrasle in kdaj obrodile.
Astrologija je zgolj nadaljevanje tega znanja oziroma »logike«. Ko se človek rodi, je vsako nebesno telo na določenem mestu. Njihove položaje določamo s pomočjo več koordinatnih sistemov. Določamo jim nebesno dolžino, širino, deklinacijo, rektascenzijo in tako naprej. Vse to je seveda astronomija, astrologija pa te meritve uporablja za določanje kakovosti oziroma značaja trenutkov. Vsakokratni položaji Sonca, Lune in planetov imajo različne kakovosti. Drugače rečeno, čas ima svojo kakovost, določeno z vsakokratnimi kozmičnimi dejstvi.
Astrologija torej ni »gledanje v zvezde«, ampak je veda o kakovosti časa in je svoje mesto med priznanimi vedami izgubila povsem po krivici. Razlogi za to so zelo kompleksni in se na tem mestu vanje ne bom spuščala. Omenim lahko samo dejstvo, da je k temu sprva veliko pripomogla Cerkev. Astrologije sicer ni izrinila vera v Boga in vse »božje«, saj astrologija na področje verovanja ne posega in nima z vero oziroma duhovnostjo nikakršne zveze. Izrinili so jo razlagalci »Boga«, ki so v njej videli nevarno tekmico.
Prav tako vidi v astrologiji nevarno tekmico današnji »razsvetljeni« človek. Ker se je v zadnjih nekaj stoletjih navadil, priznavati kot delujoče in resnično le tisto, kar zna izmeriti s svojimi inštrumenti, je astrologija obveljala za nekredibilno in »lažno« vedo. Medtem ko so bili v naši civilizaciji zdravniki še vse do poznega 16. stoletja zavezani z zakonom, da pred operacijami preverijo položaj Lune (da bi tako preprečili močnejše krvavitve, ki nastopijo v dneh okoli polne Lune), pa je razsvetljenstvo astrologijo hitro zatrlo in v 18. stoletju so jo marsikje celo prepovedali. Toda ponovno se je odločno postavila na noge v zgodnjem 20. stoletju, ko pa se je začela razvijati kot posebna zvrst psihologije. S tem je vsaj v Ameriki in Angliji izgubila nekaj kakovosti oziroma svojega bistva, ki je prognoziranje prihodnosti, čeprav je po drugi strani tudi veliko pridobila. Astrološka literatura je spet zacvetela in vedno več ljudi je začelo kazati zanimanje zanjo. Toda šele v zadnjih desetletjih 20. stoletja se je začela astrologija spet vračati k svojim koreninam in danes se s pomočjo računalnikov, ki so sposobni hitre in kakovostne obdelave astronomskih podatkov, spet hitro razvija – kot celostna veda o naravi, človeku in vesolju.
Le znanost astrologije še vedno ne priznava. Končno se astrologija k njej tudi ne more vrniti, kajti če bi jo znanost priznala kot resnično, bi morala povsem spremeniti svoj filozofski koncept. Priznati bi morala, da stvarnost ne deluje tako, kot ona razlaga. Priznati bi morala, da Luna ni zgolj Zemljin satelit, ki na Zemlji povzroča le plimovanje. Danes smo na stopnji, ko nekatere znanstvene publikacije že sramežljivo objavljajo izsledke pogumnih znanstvenikov, ki ugotavljajo povezanost Lune s potresi, nespečnostjo in še čim. Ne morem reči, da je do resničnega priznanja in upoštevanja astrologije še zelo dolga pot, kajti astrologija spada v domeno Urana, ki je sinhroniziran z nenadnimi, hitrimi in »revolucionarnimi« spremembami. Zato se utegne zgoditi, da bo astrologija ponovno našla svoje mesto v uradni filozofiji nenadoma, hitro in dramatično. Pomembna prelomnica bodo trideseta leta tega stoletja.
A vrnimo se k Luni. Način njenega delovanja je zelo raznolik in kompleksen. Na najbolj temeljni ravni vpliva – skupaj s Soncem in planeti – na vreme. Astrologija se je razvila z opazovanjem načina, kako so vremenske spremembe pogojene s spreminjajočimi se položaji nebesnih teles. Medtem ko je bilo opazovanje gibanja nebesnih teles nekoč skoraj edini način za predvidevanje vremena, se danes s tovrstnimi napovedmi ukvarja veda, imenovana meteorologija, ki pa vpliv nebesnih teles na vreme odločno zanika. A žal ne zato, ker bi te vplive preučevala in se na podlagi izsledkov odločila, da ne obstajajo. Zanika jih zato, ker se je znanost na neki točki razvoja odločila, da astrologija ni resnična. V Novi Zelandiji domuje Ken Ring, matematik, ki v obliki almanahov že dolga leta uspešno napoveduje vreme za več delov sveta – vse za leto in več naprej. Opira se izključno na Lunine cikluse.
V Luninem vodniku, moji letni publikaciji, so opisani številni načini, kako Luna vpliva na vsakodnevni ritem življenja. Opisani so tudi načini, kako vpliva na vreme. Namen Luninega vodnika sicer ni napovedovanje vremena, toda če boste pozorno prebrali poglavje o vremenu, boste marsikaj znali predvideti tudi sami.